Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana

Zasedba: dijaki 4. C, razrednik Boris Sevnik in koordinatorka ekskurzije Vesna Lotrič.
Destinacija: dvojezični otroški vrtec Bilčovs " Celovec " stolnica pri Gospe Sveti " Vojvodski prestol.

V VRTCU Bilčovs (nastop z igrico za otroke Trnuljčica)

Panični smo postali šele, ko smo ugotovili, da scena nikakor ne more stati sama. Prav tako nam je manjkala ena krona in dojenček, okrog katerega se je vse vrtelo – Trnuljčica. Ampak smo vse potrebne pripomočke dobili še pravočasno, fiksirali smo sceno, toda tik pred začetkom predstave so se nogavice naše glavne igralke popolnoma strgale in vedeli smo, da bo današnja igrica zagotovo nepozabna. In imeli smo prav.

Ko so v telovadnico vstopili otroci, smo se iz dijakov prelevili v predane glasbenike in igralce. Kot že tolikokrat prej, smo uspešno izpeljali našo predstavo o speči Trnuljčici (pustimo ob strani dejstvo, da se je scena na koncu prevrnila J), večinoma nemško govoreči otroci so napeto spremljali potek zgodbe in nas na koncu nagradili z aplavzom.

Nato nam je vzgojiteljica tamkajšnjega vrtca prijazno razkazala vrtec. Ves čas ogleda smo jo spraševali, po čem se njihov vzgojni program razlikuje od Kurikuluma za vrtce, kako poteka njihova dnevna rutina itn. Izkazali so se tudi kot dobri gostitelji, saj smo naše sestradane želodčke potešili s sendviči, sokovi in piškoti. Mmmmm...

     

 

  

V CELOVCU

Za sebe smo imeli nekaj sproščujočih trenutkov v glavnem mestu avstrijske dežele Koroške, po katerem smo se razkropili kot ovce po griču in se uro kasneje vrnili k ˝pastirjema˝. Na avtobusu se je nadaljevalo vztrajno ponujanje hrušk s strani našega razrednika, ampak ta del malice nam ni šel od ust.


GOSPA SVETA in VOJVODSKI PRESTOL

Pred vetrom smo pobegnili v cerkev pri Gospe Sveti, zgrajeni v 15. stoletju, in si ogledali njeno notranjost (in zunanjost) – gre za čudovito triladijsko cerkev, polno gotskih gradbenih slikarij, okraskov in baročne oltarne opreme. Umetnine, ki jih premore, so iz obdobja od antike do današnjega časa.

Med drugim je bil to del ekskurzije, kjer smo bili di(v)jaki najtišji. Uspelo nam je! Pred cerkvijo še obvezna ˝gasilska fotka˝, potem pa na Gosposvetsko polje.

S seboj smo vzeli klobuk, kostum princa (krona, ogrinjalo in seveda meč) ter konja (žal ne pravega, saj so taki na avtobusih prepovedani J). Izvedli smo pravo ustoličevanje karantanskih vojvod.

Prvi del obreda se je po zgodovinskih virih najprej vršil na knežjem kamnu. Zato je profesorica Vesna odigrala vlogo kmeta, naš sošolec Jan bodočega vojvodo, ostali pa smo se prelevili v ljudstvo. Nad odlomkom, kjer kmet vojvodi prisoli zaušnico (res ni bila močna), smo bili vsi navdušeni. Razen mogoče Jana ... Kot pravijo zgodovinski viri, se je obred nato nadaljeval v gosposvetski cerkvi in pri vojvodskem prestolu, pred katerim smo izvedli ta doživeti obred ustoličevanja.


Kakorkoli že, Jan se je zaobljubil, da bo dober vladar in pravičen sodnik. Naj mu verjamemo?

Nastalo pod spretnim peresom Saše Voler, predsednice razreda, in prof. Lotrič