Dijaki 3.a so v šolskem letu 2009/2010 pripravili glasbeno plesno dramatizacijo:
Julija Donaldson (prepesnil Milan Dekleva): BI SE GNETLI NA TEJ METLI?
Zgodba pripoveduje o čarovnici, ki kar naprej izgublja svoje čarovniške rekvizite, vsem ki ji pri iskanju pomagajo se oddolži tako, da se smejo z njo peljati na metli
VTIS S PREDSTAVE
Bila sem ena izmed dvanajstih dijakinj, ki smo se podale v nekaj povsem novega- dramatizacija pravljice. Od 16.- 24. decembra smo imele vsak dan 2-4 predstave v različnih ljubljanskih vrtcih.
Kot glavna igralka v vlogi čarovnice sem bila od začetna do konca na odru in sem tako lahko ves čas spremljala doživljanje otrok.
Za igranje smo imele poleg kostumov še maske, katerih pa nismo mogle uporabiti v vsaki predstavi. Igrico smo namreč predstavile tudi jasličnim otroci, in le-ti bi se mask bali.
Pri predstavah (kjer so bili otroci starejši od 5 let) smo igralke doživele pozitiven odziv, saj so otroci sodelovali in z zanimanjem spremljali dogajanje na odru. Zelo močnega odziva (sodelovala otrok) pa smo bile deležne, ko smo igrale na srednji Zdravstveni šoli otrokom iz socialno šibkih družin in na naši šoli, ko smo pravljico predstavile otrokom profesorjev in drugih delavcev na šoli. Po koncu igre je otroke obiskal še Dedek mraz. Dekleta smo se dobro odrezale tako v samem sodelovanju z njimi kakor tudi pri animaciji otrok.
Kar nekajkrat smo se spopadale tudi z zelo majhnim prostorom za igranje, kar nam je predstavljalo še dodaten izziv.
Najbrž bo vsem nam v spominu ali grenkem priokusu ostala izkušnja z nekaj vzgojiteljicami, ki so se med predstavo naglas pogovarjale, ali pa pripomba ene izmed pomočnic, kako grozne maske imamo … ampak me kljub temu nismo popustile, ampak še bolj doživeto odigrale vsaka svoj del.
Na splošno pa lahko rečem, da je naše trdo delo in timsko delo obrodilo sadove, saj je bila igrica zelo lepo sprejeta tako s strani radovednih otrok kot tudi vzgojiteljic in drugih delavcev.
Med vsemi nastopajočimi (igralke in instrumentalistke) se je spletla prav posebna prijateljska vez, saj smo skupaj preživele kar veliko časa. Včasih se je kaj zalomilo, a kmalu so se stvari zgladile in smo se spet smejale. Morale smo si nesebično pomagati in se spodbujati tudi takrat, ko katera ni bila ravno najbolje razpoložena. Po vsakem končanem nastopu smo se pogovorile in si izmenjale mnenja ter v naslednjih ponovitvah popravile morebitne napake. Skupaj smo doživele res lepo in nepozabno izkušnjo, pri kateri smo zelo uživale.
Anja Pajnič, 3A